Rodil se je leta 1860 v mestu Kobe. Leta 1870 mu je umrla mama, zato so se z družino preselili v Tokio. Hodil je v zasebno šolo, kjer se je učil angleščino in nemščino, kar je bila v tistem obdobju na Japonskem redkost. Bil je zelo uspešen učenec, vendar so ga pogosto nadlegovali, saj je bil izredno majhne postave (velik naj bi bil 157cm in težak 41 kg). Želel je poiskati način, kako bi se ubranil pred nasilneži. Ko je izvedel za borilno veščino Jujitsu, se je odločil, da se je bo naučil. Problem pa je bil njegov oče, ki mu tega ni dovolil, vendar Kano je vztrajal in začel hoditi na treninge.
Njegov učitelj je bil Fukudo. Leta 1879 je Fukudo umrl, njegova vdova je Kanu prinesla skrivne zapiske šole (DENSHO) in mu predala sporočilo, v katerem je Fukuda želel, da Kano vodi dojo po njegovi smrti.
Kano, star šele 19 let, je postal vodja doja, pri tem pa je vedel, da še zdaleč nima dovolj znanja. Naslednjih nekaj let je iskal različne jujitsu mojstre, da bi se učil od njih. Spoznal je, da imajo različne šole posamezne dobre tehnike.
Takrat se je odločil, da bo ustanovil svojo šolo, svoj sistem, v katerem bo uporabil najboljše tehnike iz vseh jujitsu šol. Ker pa je želel, da se njegova šola razlikuje od ostalih, jo je poimenoval drugače in sicer JUDO. Šola, kjer je judo poučeval, se je imenovala KODOKAN, kar pomeni prostor za učenje poti.
Kano je bil izreden učitelj. Judoisti ga poznamo kot ustanovitelja judo, vendar je bil to samo njegov hobi. Bil je učitelj in ravnatelj na več šolah. Do svoje smrti leta 1938 je judo širil po celem svetu.
Kljub temu, da je Kanova metoda izhajala iz starih metod poučevanja jujitsa, je Kano iz nje izločil vse nevarne jujitsu tehnike, s katerimi je bilo mogoče nasprotnika ubiti. Za razliko od jujitsa je določil, da se morata nasprotnika prijeti za kimono (KUMI KATA). Prepovedal je nasilje in kot obvezni sestavni del vadbe uvedel tehniko padanja. Zmaga je postala sredstvo za gradnjo človekove osebnosti in dobrega značaja. Najpomembnejše pa je, da je Kano judo utemeljil na osnovnih načelih, ki jim morajo biti podrejene tehnike in ne obratno. Ti dve osnovni načeli sta: SEIRYOKU ZENYO in JITA KYOEI.
Judo je torej več kot le golo učenje in uporaba borbenih tehnik. Je sistem telesnega, intelektualnega in moralnega učenja. Cilj in vloga juda nista samo obvladovanje nasprotnikove moči s pomočjo posebnih prijemov, temveč predvsem vzgajanje. S pridobivanjem znanja o obvladovanju nasprotnika se judoist postopno uči tudi obvladovanja samega sebe. To pa je v življenju mnogo težje in pomembnejše od zmage nad nasprotnikom.
Nekaj pomembnejših mejnikov v razvoju tekmovalnega juda v svetu
1956 Tokijo prvo svetovno prvenstvo v judu
1964 Tokijo v judu prvič tekmujejo na olimpijskih igrah
1972 Munhen judo postane redni uradni šport na olimpijskih igrah
1980 New York poteka prvo svetovno prvenstvo za ženske v judu
1988 Seul ženske prvič tekmujejo na olimpijskih igrah v judu
1992 Barcelona žensko tekmovanje v judu je uvrščeno v redni program olimpijskih iger
Judo je danes eden izmed najbolj razširjenih športov na svetu. IJF (mednarodna judo federacija) je po številu članov tretja na svetu, takoj za nogometom in atletiko.
Začetek organizirane vadbe juda v Sloveniji sega v leto 1952, ko je nekaj študentov ustanovilo prvi klub in se pridružilo društvu Olimpija pri Težko atletski zvezi Slovenije. Judo je v Sloveniji hitro napredoval, zahvaljujoč dejstvu, da so potekali letni tečaji pod vodstvom najbolj znanih osebnosti v Evropi in svetu. Tečaje juda so vodili: Unterburger , Kunish, Van der Velde, Nagaoka, Hofman, Gesing in drugi.
Zaradi naglega razvoja in kvalitete je bila v Ljubljani leta 1957 ustanovljena Judo zveza Slovenije.
Judo se je počasi in vztrajno širil po vsej Sloveniji. Danes je JZS ena najuspešnejših športnih zvez v Sloveniji s številnim članstvom in odličnimi tekmovalnimi rezultati. Število klubov, ki so včlanjeni v JZS, stalno narašča, saj se po Sloveniji ustanavljajo številni novi judo klubi. Sedaj je včlanjenih v JZS že preko 70 klubov.
Slovenija je prvič dobila olimpijsko medaljo v judu leta 2004, ko je Urška Žolnir v Atenah osvojila bronasto medaljo. Od tedaj sta medalji na OI osvojili še Lucija Polauder, ki je leta 2008 v Pekingu osvojila bron in ponovno Urška Žolnir, ki je leta 2012 v Londonu osvojila zlato.
Poleg treh olimpijskih medalj so naši vrhunski tekmovalci osvojili tudi številne medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih.